S prijatelji smo bili na pikniku pri enem od naših prijateljev in popoldne smo se dogovorili, da bi nam po vseh dobrotah in velikih količinah hrane prijala še kratka hoja. Ker je bil ta prijatelj doma izven mesta, bolj na koncu vasi, je imel tudi odlično izhodišče za pohod na bližnji hrib.

Odločili smo se, da gremo samo gor, malo odpočijemo in takoj nazaj. Vsi smo bili takoj za to in odpravili smo se brez načrta in tudi brez opreme. Pot se nam ni zdela zahtevna, zato smo se zlahka odločili. Do vrha smo prišli uspešno, med potjo smo se zabavali in tako nam je hitro minilo. Ko smo prišli na vrh, smo uživali v lepih razgledih, nastavljali smo se soncu, ki pa je hitro zašlo.

Ugotovili smo, da bomo morali pohiteti, sicer nas bo ujela tema. Na polovici poti smo spoznali, da smo že prepozni, da bi prišli pred temo nazaj. Hitro se je začelo temniti in pot, ki je bila lahka navzgor, se je izkazala za zahtevnejšo navzdol. Spotikali smo se ob korenine in kamenje. Nekateri so imeli telefone z lučko, ki pa so se hitro izpraznili. Eden od nas je imel s seboj naglavno svetilko, sledili smo snopu svetlobe, ki ga je oddajala naglavna svetilka, in nam je kazala pot. Spomnila sem se, da imamo tudi mi doma to svetilko, vendar nisem vedela, da jo bomo potrebovali. Zdaj sem videla, kako je bolj priročna naglavna svetilka, saj lahko imaš proste roke, sploh na pohodu, ko si je bilo treba večkrat odmakniti veje. Držali smo se tudi za roke in snop svetlobe je bil uperjen ravno pred našimi koraki. Zgodilo se nam je kar nekaj zdrsov na koreninah dreves.

Res je bilo malo nespametno, da smo se tako brezglavo odpravili na hrib. Ves čas sem razmišljala, da bi nam prišla prav tudi naša naglavna svetilka in še kakšna pohodniška oprema. Možu sem predlagala, da bi lahko te naše stvari imeli skoraj vedno v avtomobilu, za vsak primer.